Poljska v Sloveniji

Čeprav je zakonodaja takratne Republike Poljske priznavala ženskam, posebno vdovam, precejšnjo pravno avtonomijo, je bila družbena vloga žensk tesno povezana s hišo in družino. V 18. stoletju je veliko žensk prestopilo določene družbene omejitve. Izguba neodvisnosti Republike Poljske in vojna obdobja ter nacionalne vstaje, ki so temu sledile, so podrli neko nepisano delitev družbenih vlog med obema spoloma. Nekatere ženske so se, kljub nasprotovanju moških, odločile aktivno sodelovati v boju za neodvisnost. Bojevale so se preoblečene v moške.

Vladne represije držav zavojevalk, usmerjene v udeležence narodnih vstaj, niso prizanesle niti njihovim družinam. Moški, prisilno odposlani v Rusijo ali prisiljeni v emigracijo, so velikokrat zapuščali svoje žene in otroke, ki so ostajali v državi in morali sami poskrbeti zase. To ni bilo tako preprosto glede na to, da je bil na poljskem ozemlju v začetku 19. stoletja v veljavi Napoleonov civilni zakonik, ki je odvzel ženskam pravno avtonomijo in jih prepustil skrbništvu moških, najprej očeta in bratov, nato moža, v primeru ovdovelosti pa skrbništvu družinskega sveta.

S koncem šestdesetih let 19. stoletja so ženske lahko pridobivale srednjo izobrazbo. Na območju ruskega in pruskega anektiranega ozemlja so imele pravico obiskovati državne ženske gimnazije, na katerih so vsa predavanja potekala v ruskem ali nemškem jeziku. Vpis na univerzo, podobno kot v večini evropskih držav, je bil za ženske prepovedan. Leta 1882 je začela v Varšavi delovati ilegalna Leteča univerza, na kateri so bila predavanja organizirana v zasebnih stanovanjih. Predavatelji so bili priznani znanstveniki, predavanj pa so se lahko udeleževale tudi ženske. Porazi narodnih vstaj so pripeljali do tega, da sta Rusija in Prusija okrepili asimilacijsko politiko v odnosu do poljske družbe. Skladno z načeli te politike so države zavojevalke začele Poljakom vsiljevati svoje simbole, temu namenu so služili spomeniki, imena ulic, reprezentančne zgradbe in uradna obeležja državnih praznikov. Glavno orodje za odvzem narodne identitete pa je predstavljala šola. Prek državnega sistema šolanja so si države zavojevalke prizadevale za to, da bi poljski jezik za vedno odstranili iz izobraževalnega sistema in ga postavili v vlogo ljudskega dialekta neizobraženih družbenih slojev. Skrb, da bi širši družbeni sloji ohranili narodno zavest, je nenadoma postala nujna, organizacija ilegalno delujočih šol pa je zahtevala ogromno mero poguma in samoorganiziranosti družbe. Veliko vlogo so tukaj odigrale ženske, ki so prihajale iz plemiških družin in mestne inteligence. V tajnih šolah na ruskem anektiranem ozemlju, kjer ni bilo šolske obveze, so se otroci učili v poljskem jeziku, med drugim poljsko književnost in zgodovino. Na pruskem anektiranem ozemlju so podobno vlogo odigrale poljske čitalnice.

Ženskam skozi stoletja ni bilo omogočeno, da bi se brez težav javno udejstvovale na različnih področjih in se s tem zapisale v zgodovino. Še posebno težko je bilo Poljakinjam, kajti v 19. stoletju, ko se je v zahodni Evropi začelo intenzivno razvijati žensko gibanje, poljske države ni bilo na zemljevidu Evrope. To dejstvo je vsako aktivnost, tudi emancipacijsko, tesno povezovalo z bojem za neodvisnost, tradicija pa je, ob pomanjkanju institucij, predstavljala temelj narodne identitete.

»Dne 28. novembra 1918 je Jozef Pilsudski, začasni načelnik države, podpisal odlok. Ta je določal, da je volilec v parlamentarnih volitvah lahko vsak poljski državljan, ne glede na spol. V 7. členu je bilo zapisano, da lahko na parlamentarnih volitvah kandidirajo vsi državljani in državljanke, ki imajo aktivno volilno pravico. Ta odločitev je izhajala iz poljske republikanske tradicije, v kateri so ženske imele zakonsko določeno avtonomijo. Prerojena Republika Poljska jim je zagotovila neomejeno volilno pravico,« je zapisano v odloku.

Odlok je izražal tudi priznanje prvim poljskim parlamentarkam: Gabrieli Balicki, Jadwigi Dziubinski, Ireni Kosmowski, Mariji Moczydlowski, Zofiji Moraczewski, Anni Piasecki, Zofiji Sokolnicki in Franciszki Wilczkowiakowi ter »vsem privrženkam boja za enakopravnost«.

Tehnični napredek in spremembe pravne ureditve so v 20. stoletju potekali hitreje, kot se lahko preoblikujejo običaji, ki se spreminjajo postopno, iz roda v rod. Rezultat tega je, da čeprav so ženske pridobile aktivno in pasivno volilno pravico, njihov odstotek v parlamentu še zdaleč ne dosega njihovega odstotnega deleža v populaciji. V medvojnem obdobju so se ženske lahko brez omejitev vpisovale na akademski študij in so na nekaterih fakultetah zajemale precejšnji delež študentov, vendar jih med profesorji še vedno ni bilo veliko. Zdravnice niso več vzbujale pozornosti javnosti, vendar se je precejšnja večina specializirala v »ženskih« medicinskih smereh: ginekologiji, porodništvu in pediatriji. Poljske ženske so v medvojnem obdobju velikokrat presegale te ovire in se preizkušale v popolnoma novih družbenih vlogah.

Poljski feminizem je dobil veter v jadra v medvojnem obdobju. To je čas, ko so poljske ženske, med prvimi v Evropi, dobile aktivno in pasivno volilno pravico. Do tega niso prišle z lahkoto: prej, že leta 1913, je komite za enakopravnost žensk poslal nacionalnemu zboru peticijo, v kateri lahko preberemo, da »neenakopravnost v primeru političnih pravic spodbuja neenakost in nepoštenost v življenju«. Štiri leta pozneje je Kongres žensk izdal naslednjo peticijo, ki jo je maršalu Pilsudskemu vročila dr. Zofija Budzynska - Tylicka. V drugi poljski republiki se je rodil radikalni feminizem, ki se je bojeval ne samo za politično in socialno, ampak tudi za emocionalno osamosvojitev žensk od moških.